30. nedelja med letom

25. 10. 2015

POGUMNI LJUDJE

Svetniki niso bili boječneži. Niso se umikali vrvežu sveta, da bi v samoti uživali ljubi mir. Samoto in mir so res ljubili, a zato, da so tam našli Boga, se z njim v molitvi pogovorili, potem pa okrepljeni iz razsvetljeni stopili v sredo življenja.

Imeli so pogum živeti preprosto, skromno in ubogo, ko so mnogi okrog njih iskali srečo v razkošju, denarju in bogastvu.

Imeli so pogum vračati hudo z dobrim, kletev z molitvijo, sovraštvo z blagoslovom, krivico z odpuščanjem.

Ko je vse okrog njih jokalo in izgubljajo upanje, so pogumno in mirno gledali v bodočnost v veri, da vsa dogajanja vodi Bog in jih obrača ljudem v dobro.

Niso bili slepi, da ne bi videli, koliko ljudi na svetu je lačnih in žejnih pravice. Imeli so pogum živeti pravico, delati za pravico, oznanjati pravico in moliti za pravico, vedoč, da pravice ne moreta prinesti na svet orožje in nasilje, temveč samo ljubezen.

Niso odvračali oči od tujega trpljenja. Niso se izognili ranjencu na cesti, niso vili rok in vzdihovali, češ, nič se ne da narediti. Pogumno so zavihali rokave in naredili, kar se je dalo narediti.

Med splošnim lovom za užitki in oboževanjem telesa so imeli pogum varovati srce čisto in dušo neomadeževano. Ni jih motilo javno mnenje, ki je tako življenje razglašalo za nazadnjaško.

Imeli so pogum trpeti preganjanje zaradi pravice, biti zaradi vere imenovani nesodobni, zaradi poštenosti biti odrinjeni in zaradi Boga zapostavljeni. Imeli so pogum reči laži laž, grehu greh, nezvestobi nezvestoba, goljufiji goljufija, čeprav jih je zato oplazil marsikateri pomilovalen pogled.

Niso vzdihovali in obupovali, niso klicali groma z neba na svoje nasprotnike. Vedeli so, da so na svetu pričevalci višjih vrednost, zato so bili veseli. Vztrajali so v zvestobi svoji vesti, bili luč sveta in sol zemlje, oznanjevalci Boga. Vedeli so, da ta nepopolni svet in to nepopolno življenje dobi šele v večnosti svoje dopolnilo.

VSI SVETI

V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju praznovali spomin vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, ker so se zavedali, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanje njegovih udov.

Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom,  mučencem in vsem svetnikom.

Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.

Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.

Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40).

1. november tako v Katoliški cerkvi obhajajo bogoslužja, namenjena vsem svetnikom, ki uradno ne bodo nikoli razglašeni za svetnike, navadno pa prav tako na ta dan, ko ljudje obiskujejo pokopališča, prinašajo cvetje in prižigajo sveče, opravijo še poseben obred blagoslovov grob.

Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8).

To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7).

Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.

Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih. To izraža tudi praznični hvalospev:

Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto,
nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina.

Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester
in te vse veke slavijo.

Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve
in ob njihovem zgledu in priprošnji
v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.

(F. Oražem, Leto Kristusove skrivnosti, 111-113)

VEROUK: Zaradi zelo majhne udeležbe pri verouku ob sredah, bo verouk za 1. razred samo ob petkih ob 17h. Verouk bosta vodila gospa Maja Ahačič in gospod Rok Liebhart.

24. in 25. 10.: Pri vsaki maši bo potekala prodaja sveč. Najnižja vrednost
sveče je 1,2€. Izkupiček je namenjen izključno za Karitas.

25. 10.: Ob 10:30 na Bregu sklepna slovesnost s sv. mašo, pogostitvijo in slovo 
od misijonarja.

01. 11.: 15h molitve na pokopališču v Bitnjah.

17h molitve za rajne na Bregu.

18h molitev za rajne na Drulovki.

04. 11.: ob 19h seja župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS).

07.11.: ob 9h jesensko srečanje za člane župnijskih svetov. Potekalo bo v
Zavodu sv. Stanislava .  Na srečanju bomo udeleženci iz dekanij 2. in 4.
Arhidiakonata:

dekanije:  Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika,

Cerknica, Ribnica in Grosuplje. Namen srečanja je poiskati primere
dobrih praks za celostno vzgojo in skrb za zakon ter družino. K udeležbi
ste vabljeni vsi člani ŽPS.

08. 11.:Na zahvalno nedeljo bo običajno, vsakoletno »darovanje za župnika«
– duhovniki na župnijah ne prejemamo nikakršnih plač ampak živimo izključno od darov (nekaterih) vernikov. Tistim, ki to razumete in ob tej priložnosti odprete svojo roko, se za vsak dar iskreno zahvaljujemo. Tistih, ki ob tem odpirajo le usta pa se prav tako spominjamo v molitvi.