Oznanila 17. 01. 2016

2. nedelja med letom

17. 01. 2016

Jn 2,1–11

ZNAMENJE BOŽJE LJUBEZNI

O življenju v zakonskem stanu kroži veliko anekdot. Ne bi želel biti pesimist

in zakona primerjati z mučeništvom, a ostaja dejstvo, da je zakonsko in

družinsko življenje včasih obremenjujoče in zahtevno ter terja veliko

naporov in truda, ki pa je tudi velikokrat poplačan. Preveč poudarjamo

težave skupnega življenja in danes se v družbi že uveljavlja mnenje, da je

trajnost zakona skoraj nemogoča. Res je, da zakonca iz svoje moči ne

moreta izpolniti težke naloge pričevanja za Kristusa, a zato v zakramentu

sv. zakona Kristus stopa v njuno skupno življenje, da bi posvetil njuno

medsebojno ljubezen in jo blagoslavljal ter možu in ženi dajal moč za skupno

življenje.

Zakonca naj zato v medsebojnem darovanju, ki temelji na ljubezni, s skupno

molitvijo, v kateri bosta prosila za vztrajanje v zakonu, povabita medse

Kristusa, kakor sta ga povabila na svojo svatbo mladoporočenca v Kani,

kakor beremo v današnjem evangeliju.

Na svatbi je Kristus spremenil vodo v vino in tako naredil prvo znamenje

(Jn 2,11). To je bilo izredno znamenje – mi ga običajno imenujemo čudež.

To in druga Jezusova znamenja kažejo na Jezusovo božanstvo in ljubezen.

Jezus je z njim pokazal, da je Božji Sin, ki skrbi za človeka in vidi njegove

potrebe.

Česar se Kristus, Božji Sin, dotakne, temu da novo vsebino. Vodo je

spremenil v vino. In še danes se pri vsaki maši z Božjo pomočjo vino

spremeni v Jezusovo kri. Bog zmore snov (materijo) spremeniti, posvetiti.

Pri tem velikokrat uporabi človeka. Tudi pri zakonu Bog pokliče moškega in

žensko, da sodelujeta pri njegovem odrešenjskem načrtu, da bi po njuni

darujoči se ljubezni priklical nova človeška življenja in da bi sveto živela

med drugimi ljudmi. Ljubezen zakoncev tako lahko postane znamenje Božje

darujoče se ljubezni v nevernem svetu. Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem

Prizadevanje za odpuščanje

Ljubezen in zvestoba se lahko znajdeta sredi viharja. So dnevi, v

katerih drug drugega nosita na rokah, navdušeno in brezskrbno. Prišli

pa bodo dnevi, ko bo treba drug drugega prenašati, in dnevi, ko ne

gre več, ko ne gre nič več. Zaradi neumnih napak se nekaj krha.

Nastanejo razpoke in po njih pride v vajino srce in  v vajin dom noč.

Takrat bi nekaj rada, a vendar ne moreta, ker vaju hromita nemoč in

bolečina. Rada bi kaj rekla, a beseda ne gre iz ust. Rada bi stegnila

roko, a ta zaledeni. Rada bi se objela, toda ostaneta okamenela kot kip.

Rada bi odpustila, pa vendar rečeta: »Zakaj si to storil?« V takih dneh

obstaja le ena rešitev: potrpežljivost, veliko potrpežljivosti in

prizadevanje za spravo. Sopotnik počne reči, ki so zate nepojmljive, in

rečeš: »Kako je kaj takega mogoče?«

ZAKAJ SMO VČASIH MED MAŠO V TIHOTI?

Neka gospa se je vrnila od maše in začudeno dejala: »Le kaj je bilo

danes duhovniku? Vedno, ko je rekel molimo, je malo počakal. Tudi po

obhajilu je nekaj časa čisto tiho sedel. Slabo mu ni bilo, saj je še mlad,

pa tudi molitev v knjigi ni iskal, saj ni nič brskal po njej.«

Le kaj je hotel duhovnik sporočiti s tihoto? Najbrž je hotel opozoriti vernike:

Sedaj smo prišli v cerkev. V naši glavi se mota vse polno misli: na delo,

skrbi za šolo, za družino, druge obveznosti. Toda sedaj – pozor! Tišina.

Ustavimo se. Počeli bomo nekaj zelo pomembnega: pogovarjali se bomo z

Bogom. Molili bomo. Tihota v bogoslužju je v službi zbranosti. Želi nam

pomagati, da se zberemo k molitvi. V tem so si duhovni učitelji edini. Naj

samo omenimo besede sv. Benedikta, »očeta Evrope«: »Molči, da boš

slišal Boga!« Ne moremo namreč slišati Boga, če je v naši notranjosti toliko

drugih glasov. Najprej moramo te utišati, da nam lahko spregovori Bog.

Tak namen ima tudi tišina v Svetem pismu. O tem nam lepo govori odlomek

iz knjige modrosti: »Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč

prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes … poletela«

(Mdr 19, 14–15). Zato tudi nam Jezus naroča, naj molimo v tišini in samoti:

»Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu,

ki je na skrivnem (Mt 6,6).

V bogoslužju pa poznamo tihoto že v samem začetku maše, ko nas

duhovnik povabi h kesanju. Kratka tihota sledi mašnikovemu vzkliku

»molimo«. Molk lahko sledi skupnim prošnjam za vse potrebe. Izkoristimo

ga, da Gospodu izrečemo tudi svoje osebne prošnje. Prav tako lahko

ostanemo nekaj trenutkov v tišini po obhajilu in se Bogu zahvaljujemo.

Seveda pa je prav, da se že na mašo ali drugo bogoslužno srečanje

pripravimo s tihoto. To pomeni, da ne pridemo kar »iz sveta« k bogoslužju,

ampak se v tihoti pripravimo nanj.

MILIJONAR DOBROTE

Kot ste verjetno že prebrali v reviji Ognjišče, je naša župnija dosegla odlično

drugo mesto v zbiranju prispevkov za Milijonarja dobrote. Za to gre zahvala

gospe Tončki Burjek, ki pobira prispevke na Bregu ter gospodu Viktorju

Zevniku, ki je dolga leta pobiral prispevke v naselju Drulovka in Orehek.

Da v prihodnje ne boste presenečeni, ko bodo na vaša vrata potrkali za

zbiranje prispevkov, vas obveščam, da bo od sedaj naprej na Orehku in

Drulovki prispevke pobiral gospod Stane Trilar.

NAPOVEDNI KOLEDAR

18. 01. – 25. 01.: molitvena osmina za edinost med Kristjani.

20. 01.: 0b 19h, na Bregu, priprava na krst.

24. 01.: Drulovka, ob 10:30: vokalno-instrumentalna skupina sv.

Mihaela iz Mengša, pod vodstvom gospoda Franca Kompara.

24. 01.: ob 18h, Primskovo – Dom krajanov, dobrodelni koncert za

Karitas.

Nastopajoči: Andrej Šifrer, Nuška Drašček, Zala Smolnikar,

Damjan Praprotnik – citre, Klemen Kelih – tenor, Matevž Močnik

– bariton, Rok Oblak – bas, Pihalni orkester občine Šenčur,

Akademska folklorna skupina Ozara Kranj, Boštjan Meglič –

Peška.

Voditelja: Klavdija Jurišič in Aleksander Čobec.

Svete maše župnije KRANJ – DRULOVKA/BREG

TRR župnije Kranj-Drulovka/Breg: 2440  0900  4821  587, Reiffeisen bank